Nekaj tednov sem imel težave na spletni strani in na serverju, kjer gostujem, zdaj kaže, da je Jure to uspel urediti in spet lahko objavljam prispevke :).

Zdaj, ko je rana na Skokici zaceljena, bo potrebno pohiteti nazaj proti severu, da bomo še pred bližajočim se odhodom domov lahko videli nekaj najsvetlejših grenlandskih biserov v okolici Ilulissata. To sta mi Karla in Maja jasno povedali, vendar smo bili moški člani posadke po dveh dneh neprestanega dela in po neprespani noči preveč utrujeni za varno jadranje proti severu, zato sem zvečer po 25 miljah jadranja zavil v zaliv Ukivik, kjer smo spustili sidro in v zavetju otoka ujeli nekaj ur spanca.

V soboto sem se po nekaj urah trdnega sproščenega spanja počutil kot prerojen, zato sem zgodaj zjutraj dvignil sidro in zagnal motor, saj je veter ponoči oslabel. Dopoldne smo pluli po odprtem morju, stran od obale, kjer je veliko čeri, plitvin in na navtičnih kartah pomanjkljivo označenih globin morja. Počasi so na krov prikapljali ostali člani posadke in kmalu nas je osrečil tudi vse močnejši južni veter, da smo lahko dvignili jadra in ustavili motor.

Zajadrali smo med otoke, ki so na tem območju na navtičnih kartah veliko bolje označeni in se zabavali s križarjenjem po mirnem morju v zavetju številnih otokov in po prelivih med njimi. Pred tremi dnevi smo se tukaj na poti proti jugu prebijali skozi gosto meglo, danes pa je čudovito sončno vreme.

Še posebej veliko veselja pri krmarjenju Skokice je imel Miloš, ki je večino popoldneva prebil za krmilom barke, da smo lahko izklopili autopilota in je sonce medtem lahko dodobra napolnilo izpraznjene akumulatorje.

Zvečer sem sojadralce vprašal, ali bi se morda kje ustavili in v miru naspali, pa sem v odgovor dobil le začudene poglede v stilu: »Kaj pa tebi ni jasno?« 😊. Saj sem razumel, posadka si še vedno želi ogledati Ilulissatske ledenike in ledene gore, zato je potrebno čimprej prijadrati do tja, ne pa spati na sidrišču. In nadaljevali smo z jadranjem v noč. Kmalu sva na palubi ostala le še midva z Gregorjem. Tudi njemu sem rekel, naj gre spat, da me bo ponoči lahko zamenjal pri dežurstvu, pa mi je rekel: »Ne morem spati, ker sem čisto prečut«.

Pot proti Ilulissatu bi nas vodila mimo Aasiaata, vendar sem si že prejšnji teden rekel, da tega mesta in njegove ladjedelnice nočem več videti nikoli v življenju, zato sem pot zastavil po prelivih med otoki južno od Aasiata. Noč je bila svetla in jasna, zato navigacija med otoki ni bila težka, v drugem delu noči pa je zmanjkalo tudi vetra in plovba z motornim pogonom po ožinah je bila še lažja kot z jadri.

V drugem delu noči smo izmed otokov zapluli na odprto morje zaliva Disko, kjer je bilo v okolici videti kar nekaj velikih ledenih gora, a so bile daleč narazen in bi bila plovba lahko popolnoma sproščena, če se mi od utrujenosti ne bi začele zapirati oči. Poleg mene je v kokpitu zehal in občasno dremal Gregor in ko sem ga vprašal, zakaj ne gre spati v posteljo, mi je spet odgovoril, da je čisto »prečut«. Vprašal se ga še, koliko časa bo buden, pa mi je rekel, da tega pa ne ve in je zehal še naprej. Najbrž se je v Gregorju kuhalo razočaranje in jeza zaradi najinega pogovora in spremembe načrtov pred nekaj dnevi.

Do najbližjih ledenih gora je bilo več kot dve milji, morje pa popolnoma gladko, zato sem ustavil motor in še sam malo zadremal, po dvajsetih minutah »lepotnega spanca« pa spet zagnal motor in nadaljeval s plovbo proti Ilulissatu. Zdržal sem še dve uri, potem pa na mirnem odprtem morju še enkrat ustavil motor ter barko in šel spat, tokrat v svojo toplo posteljo v notranjosti barke.

Tri ure je zadostovalo, da sem bil spet v formi za nadaljevanje poti. Zjutraj smo se z juga približali Ilulissatskemu ledenemu fjordu in belemu zidu ledenih gora, ki so prihajale iz fjorda osvetljene z jutranjim soncem.

Po zajtrku so se mi vsi pridružili na krovu Skokice in skupaj smo lahko uživali v razgledu na ledeno pravljico, ko pa se je pojavil veter, smo razvili jadra in v tišini jadrali med ledenimi lepoticami. Vsakih nekaj minut je tišino presekal glasen pok, ko se je lomila katera od ledenih gora ali pa ko se v z gora v morje podirali večji ali manjši kosi ledu.

Miloša, Karlo, Majo in Gregorja sem vprašal, ali naj do Ilulissata jadramo malo dlje naokoli ali pa si morda poiščemo pot kar med ledenimi gorami na izteku ledenega fjorda. Večinska želja je bila, da jadrajmo med ledenimi gorami, zato sem zavil v desno in iskal proste poti med ledenimi gorami in manjšimi kosi ledu čimbolj direktno proti Ilulissatu. Posadki sem povedal, da se lahko zgodi, da se bo katera od ledenih gora prelomila ali pa prevrnila blizu nas in da takrat lahko nastane tudi večji val, ki lahko krepko zamaje barko in da morajo biti na to pripravljeni.

Upal sem, da se to ne bo zgodilo in se tudi ni. Na poteh med ledenimi gorami smo srečevali domačine, ki so s svojimi čolni in ladjicami na ogled gora vozili številne turiste, ki so svoje fotoaparate usmerjali tudi v jadra Skokice.

Popoldne smo pripluli v hudo natrpano Ilulissatsko luko, za katero je v vodiču pisalo, da je zelo malo možnosti, da bi v njej dobil prost privez, če pa že, potem pa to morda dovolijo le za nekaj ur, da v mest opraviš najnujnejše in nabaviš hrano, potem pa se moraš preseliti na sidrišče pred mestom. Z Gregorjem sem bil dogovorjen, da bo med mojo odsotnostjo v prihodnjih dveh tednih v Ilulissatu skrbel za barko in Gregor je vedel, da bi bilo to najbolj udobno v varnem zavetju pristanišča. Toda ko smo prišli v pristanišče, je bilo v njem toliko ribiških bark in čolnov, da sem komaj našel dovolj prostora, da sem obrnil našo barko. Skokico smo začasno privezali ob francosko jadrnico in z Gregorjem sva se odpravila »na misijo nemogoče« k ribiškemu pomolu na drugi strani zaliva, saj je Gregor rekel, da se bo na kakršen koli način poskusil z ribiči dogovoriti, da bi pri njih lahko privezali našo barko. Spraševal je pri enih ribičih, jaz pri drugih in nazadnje mu je uspelo dobiti informacijo, da je barka na robu pomola v popravilu in bo tam ostala še nekaj dni in da če Skokico za ta čas privežemo nanjo, verjetno ne bo motila nikogar. Le lastnika ribiške barke je potrebno še vprašati za dovoljenje.

Skokico smo že čez četrt ure privezali ob ribiško barko na robu ribiškega pomola in Gregorju se je smejalo. Tudi sam sem bil tega varnega priveza zelo vesel, saj smo imeli preko ribiške barke lahek dostop do pomola in do mesta.

Dva dneva do odhoda domov smo izkoristili za sprehode čez hrib do ledenega fjorda in po razgibanih pohodniških poteh ob ledeniku in po hribih ter med jezeri v okolici Ilulissata.

Gregor je naslednja dva tedna ostal na barki in poskrbel, da je v pristanišču varno počakala do moje vrnitve v Ilulissat. S svojo vztrajno prijaznostjo je dosegel, da je nemogoče postalo mogoče. Ribiške in druge barke ob pomolu so odhajale in prihajale za dan dva ali več, Gregorju pa se je vedno znova uspelo dogovoriti za privez ob njihov bok. Nekaj časa sta mu do odhoda domov družbo na krovu delala še Miloš in Karla, potem sta čez nekaj dni na Skokico prišla Dušan in z njim za teden dni tudi Alma, drugi teden avgusta pa sva se za nadaljevanje poti med arktične otoke Kanade vkrcala še z Alešem.

Z Gregorjem sva se ob mojem prihodu srečala na letališču, saj je on z istim letalom odletel proti Islandiji in naprej domov. Še enkrat sem se mu zahvalil, da je dobro poskrbel za mojo »ljubico« in tudi za sodelovanje ter družbo na dosedanji poti od Gibraltarja čez Atlantik do Kanade in potem še na sever do Grenlandije.

Gregor gre zdaj na jug v tople kraje, mi trije z Dušanom in Alešem pa na sever v hladne.